Novo mesto ostaja zavito v globoko žalost. Tri dni po smrti priljubljenega Aleša Šutarja je več tisoč ljudi prišlo na protestni shod. Številni so nosili majice v spomin na preminulega občana. "Vsi smo lahko Aco" je v teh dneh najbolj priljubljen slogan v mestu. Kape in majice s tem napisom so delili na štantih, kjer so zbirali donacije za družino preminulega. Transparent so izobesili tudi na pročelje mestne hiše. Ljudje skupaj z lokalnimi oblastmi sporočajo, da je dovolj. V Novo mesto je prispela delegacija državnega vrha s premierjem Robertom Golobom na čelu in bila močno izžvižgana. Domačini politikom ne verjamejo več. Menijo, da jih je Ljubljana pustila na cedilu.
Protestniki o Golobu: "Gotov je!"
Jugovzhod Slovenije je vstal. Nepregledna množica je na osrednjem trgu zahtevala spoštovanje pravne države in vrnitev reda. Dve uri pred protestom so v bližini zaprli trgovine in lokale. Na prizorišče so prihajale trume policistov, ki so hermetično zaprli poti do stranskega vhoda v mestno hišo, kamor so prispeli predstavniki vlade. Izredno sejo mestnega sveta so v živo prenašali na velikem ekranu, vihrale so slovenske zastave in številni transparenti. "Koliko življenj še, preden se kaj spremeni?" "Zakaj že 30 let načrtno iz Romov ustvarjate kriminalce?" "Dobrodošli v Texasu." "Stop ciganskemu nasilju nad Slovenci." "Hočemo varnost!" "Aleševa smrt ne sme biti zaman." To so bila ključna sporočila, ki so jih protestniki zapisali na transparente.
Organizator shoda je vse udeležence pozval k mirnim in spoštljivim demonstracijam. "Ne nasedajte na provokacije," je sporočil z odra. Po minuti molka za preminulega Aleša Šutarja so ljudje pozorno prisluhnili dogajanju v mestni hiši in se večkrat zelo čustveno odzvali. Huronsko vzdušje z žvižgi je na trenutke spominjalo na nogometno tekmo visokega tveganja. Ko so spregovorili župani jugovzhodne Slovenije in nizali primere romskega nasilja, so ljudje na shodu z gromkimi aplavzi sporočali, da zahtevajo ureditev razmer. Temperatura na trgu je vse bolj naraščala, nekateri so prižgali pirotehnična sredstva. "Dost je!" je bila ena od najpogosteje slišanih parol. Ko je v mestni hiši do besede prišel premier Robert Golob, je množica s festivalom oglušujočega žvižganja sporočila svoje mnenje o aktualni oblasti. Predsednik vlade jih je slišal. Ljudje so postajali vse bolj jezni in vpili: "Gotov je! Lopovi! Odstop!" Še hujših žvižgov in pozivov po odstopu je bil deležen minister Luka Mesec.
Strah v mestu
Pred priljubljenim lokalom Patriot, kjer v spomin na preminulega Aleša vsak dan gori več sveč, smo srečali skupino mladih občanov. Urban, 23 let ima, je izpovedal, da se morajo mladi izogibati določenih ulic in predelov v mestu. Razložil je, da je vse manj ljudi na sprehajališčih ob Krki, parki postajajo vse bolj prazni. "Ne upamo več tja. Človeka postane strah, da te bodo štirje napadli in okradli. Zvečer ne moremo normalno ven. V Novem mestu se že tako ne dogaja prav veliko, ker lokale zgodaj zapirajo. Tisti lokali, ki so odprti malo dlje časa, bodo po sobotni tragediji verjetno vse bolj prazni, kar bo vplivalo na živahnost v mestu. Nelagodno je."
Ko se je nekoč vračal iz osnovne šole proti domu, so ga na poti ustavili štirje Romi. "Težili so mi za denar in cigarete. K sreči sem jim pobegnil. Potem smo klicali policijo, a se nič ni zgodilo, saj jih ni bilo mogoče identificirati. V zadnjih mesecih je tovrstnih dogodkov resnično veliko. V soboto je bila samo pika na i. Rešitev? To je vprašanje za milijon evrov. Menim, da bi morali Romi predvsem delati. Problem je, da nič ne delajo in živijo od socialne podpore. Kazni, ki jih prejmejo, ne plačujejo, saj jim jih ni treba. To ni pošteno. Morali bi se zaposliti in postati odgovorni za svoja dejanja. Tako kot ostali. Če bi šli v službo, bi jim za stare globe trgali od plače, zato razmišljajo na način, zakaj pa bi delali, če jim ni treba. To je težko rešljiva situacija. Že pred 20 leti bi morali nekaj ukreniti, ne pa šele danes."
"Bojijo se tudi policisti"
Nekoliko starejša gospa, ki v Novem mestu živi skoraj 40 let, ni želela biti imenovana, ko smo jo vprašali o občutkih in vtisih zadnjih dni. "Z Večera ste? Na Štajerskem ste dobri ljudje. Slišim, da bo iz vaših krajev prišlo več avtobusov," je začela pogovor. In nadaljevala: "Kaj naj vam rečem ... Pretresena sem. Tako kot vsi. Ne počutim se več varno. Včasih ni bilo problema, ko si šel ponoči ven. Danes pa ostajamo doma, ko pade mrak. Poznam ljudi, ki mi povedo, da se na dnevni ravni dogajajo tatvine po trgovinah, Romi nas izzivajo na sprehajalnih poteh. Država bi morala že zdavnaj ukrepati. Sedaj je že prepozno, ker imajo Romi vse pravice, mi pa smo v drugačnem položaju. Oni lahko delajo vse, kar želijo. Zelo enostavno pridejo do vozniškega izpita in živijo od socialne pomoči. Kako naprej po takšnem dogodku? Morda bo miroljubni protestni shod kaj premaknil. Resnično upamo, da bo kaj drugače, saj tako enostavno ne gre več. Na shod sem prišla, ker si želim živeti v varni državi, v varnem mestu. Mir je vse, kar želimo, zato tu protestiramo skupaj z družino pokojnega."
Dejala je, da se domačini bojijo predvsem mladih Romov: "Vse skupaj se je predolgo nalagalo. Malo po malo. Dokler ni počilo in je moral človek umreti. Tudi policija ima veliko težav. Romi poznajo situacijo v Novem mestu, poznajo ljudi, poznajo sorodnike tistih, ki jih ustrahujejo in nadlegujejo. Ker znajo groziti, se jih bojijo tudi policisti. Tudi njih je strah za svoje družinske člane. Bojijo se maščevanja, če bodo ukrepali, čeprav je to njihova uradna dolžnost."
Domačini izgubljajo potrpljenje
Med protestniki je bil tudi 40-letni Klemen, ki izvira iz Novega mesta, nato pa je našel službo na Gorenjskem in se preselil. Pokojnega Aleša Šutarja je osebno poznal. V njegov spomin se je vrnil na Dolenjsko. Bil je vidno pretresen, na začetku je imel cmok v grlu. "Aleš je bil moj dober prijatelj. Vsi smo ga imeli radi. Vedno je priskočil na pomoč. Sedaj vsi govorijo, da smo nestrpni, a ni tako. Če ljudje ne živijo tu, ne morejo vedeti, kaj se dogaja. Od daleč je najlažje govoriti, resnica pa je kruta. Na Gorenjskem teh težav nimajo. Tam so Romi čisto drugačni kot tukaj. Ne smemo vse metati v isti koš. V Novem mestu so se težave začele pojavljati že pred 30 leti. To niso težave od včeraj. Včasih smo imeli hiše in stanovanja odprte. Ko je prišla ciganka k nam na vrata in vprašala, ali imamo kaj zanjo, smo jo sprejeli. Sedaj so drugačni časi. Ljudje se bojijo."
Kakšno je v Novem mestu vsakodnevno življenje, vprašamo Klemna. "Vsi se zapirajo in zaklepajo. Mnogo ljudi ima izkušnjo poskusa vloma v hišo, stanovanje, zidanico, vinograd. Problem je, da se Romi ne želijo integrirati v družbo. Mi ne moremo biti več tolerantni. Zakaj ne živijo tako kot ostali? Zakaj ne plačujejo položnic, kreditov? Mislijo, da jim vse to pripada. Bojim se, da na lahek način ne bo šlo. Gre za dolgo zgodovino odnosov. Vprašanje je samo, ali bomo še naprej trpeli ali pa se bo moralo nekaj korenito spremeniti. Če ne bo šlo drugače, bodo morali ljudje stvari vzeti v svoje roke. Bojim se, da se bomo težko izognili uporom na obeh straneh."
Kako vidi rešitev problematike? "Mi želimo samo mir, ki pa se ne more zgoditi z danes na jutri. Socialne pravice naj imajo tisti, ki so se pripravljeni socializirati. Ne more iti tako naprej, da so deklice iz romskih družin od 14 leta naprej narejene samo še za rojevanje novih otrok. Tako dobijo samo več denarja iz socialnih transferjev. Sistem so naštudirali do konca, mi pa si ne upamo imeti drugega otroka, ker ne vemo, kaj se bo zgodilo za ovinkom. Romi so tu že 100, 200 let. Niso se asimilirali, nam pa počasi zmanjkuje potrpljenja. Na žalost je moral naš Aleš umreti, da se bo nekaj spremenilo. Upam, da se bo." Protesta se je udeležil, ker je želel, da se do Ljubljane sliši, da imajo ljudje dovolj: "Ne pomaga, da nas samo poslušajo in kimajo, nekaj se mora resnično začeti premikati. Zdaj je politika reagirala, ker so pred vrati volitve. Kaj pa bo čez pol leta? Če ne ukrepamo danes, ne vem, kdaj bomo."
