September je na I. osnovni šoli v Celju že desetletja rezerviran za druženja ukradenih otrok – v knežjem mestu skoraj ni koga, ki ne bi vedel, kdo so bili. Kot tudi ne, kdo so otroci s Petrička. A le ukradeni otroci se že od 70. let prejšnjega stoletja vsako leto srečajo, po osamosvojitvi Slovenije pa so ustanovili celo svoje društvo. V soboto so v čast 80-letnice vrnitve otrok domov (po osvoboditvi maja 1945 so morali še do septembra čakati v prehodnih taboriščih) v celjskem Narodnem domu pripravili slavnostno akademijo.
Do letošnjega poletja ukradeni otroci niso bili uvrščeni v tako imenovani zakon o popravi krivic – šele letošnje poletje so jim priznali simbolično odškodnino. Dočakala jo je sicer le še peščica od 645 otrok, ki so jih 4. avgusta 1942 odtrgali od staršev in jih odpeljali na nemške tabore ali pa jih, če so bili dojenčki s svetlimi očmi in lasmi, dali celo v posvojitev nemških pravovernim Hitlerjevim sledilcem. Med takšnimi je doma in v tujini najbolj odmevala zgodba Ivana Pirečnika, ki je bila navdih za povest Antona Ingoliča Deček z dvema imenoma ter angleški film Razdvojeno srce. Šele pred kratkim pa se je razodela tudi zgodba Erike Matko, ene redkih, ki je po vojni zaradi spleta naključij nikoli niso vrnili matični družini; ostala je Ingrid von Oelhafen. O svoji usodi je pred desetimi leti s pomočjo novinarja spisala knjigo Hitlerjevi pozabljeni otroci.
"Po toliko letih se lahko upravičeno vprašamo, ali je zdaj drugače. Ali izkušnja naših, poljskih, norveških in otrok drugih narodov v okupirani Evropi komu prebuja vest? Nekaj tisoč, po enih navedbah celo več 100.000 ukrajinskih otrok, ukradenih s strani Rusije v nesmiselni vojni Rusije z Ukrajino, ne omogoča optimističnega odgovora. Nič drugače ni v afriških vojnah, ki so skorajda stalnica v osrčju te celine," je vzporednice med nekdanjo, sedaj poteptano obljubo "nikoli več", dano ob koncu druge svetovne vojne, z aktualnimi dogodki potegnil slavnostni govornik na akademiji, nekdanji predsednik države Milan Kučan.
Poziv k miru
Milan Kučan je v svojem govoru izpostavil, da se naši rojaki ob okupaciji v drugi svetovni vojni niso sprijaznili z miselnostjo, da se proti premočni vojski ne da nič narediti. "Uprli so se! Ni jih vodila nobena ideologija, ni jih povezovala nikakršna skupna politična strankarska opredelitev. Uprli so se kot Slovenci, v imenu lastne človečnosti in odgovornosti do svojega in narodovega obstoja. Tako se je opredelila in ravnala velika večina naših slovenskih rojakov. Ti niso bili predvsem komunisti, kot zdaj ponavljajo zagovorniki kolaboracije, da bi s tem razvrednotili ta veličastni občeslovenski odpor. Res so bili komunisti njegovi pobudniki in nemalokrat tudi najdrznejši borci, a znotraj gibanja so bili manjšina," je opisal. O aktualnem stanju pa je dodal: "Ne smemo dopustiti, da bi pristali na lastno razčlovečenje. To se začne, če se bomo brezbrižno odvrnili od TV-ekranov, na katerih nam znova in znova prikazujejo podhranjene in ranjene otroke brez otroštva, v prazno strmeče oči starih ljudi, ki so izgubili vse, ruševine nekdanjih domov, reke beguncev in roke živih mrličev, ki prosijo za košček kruha in požirek vode. V tistem trenutku bomo postali sostorilci. Ne smemo se navaditi na te slike kot na nekaj običajnega," je poudaril.
"Desettisoče ubitih in ranjenih otrok, ki najbolj prepričljivo govorijo o genocidu Izraelcev nad Palestinci. Človek, ki ima vsaj malo človečnosti in vesti, bo to prepoznal, bo to početje poimenoval s pravim imenom in ne bo čakal, če in kdaj bo kakšno sodišče o tem tudi pravno presodilo," je poudaril. "V svetu, v katerem odrasli svoje spore rešujejo z vojnami, so največje žrtve prav otroci. Ne glede na to, kdo je povzročitelj tega gorja in za čigave otroke gre. Velja tudi za otroke v taborišču na Petričku nedaleč od tod."
Ti otroci so danes stari več kot 83 let. Med njimi je Jerica Šuster, prej Peršič, ki je bila zloglasnega avgusta 1942 stara pet mesecev. "Takrat so odpeljali tudi mamo in stara starša. Po posredovanju očeta sem imela srečo, da so me tik pred oddajo v posvojitev vrnili. Oče je bil Hrvat, rekrutiran v nemško vojsko. Obljubil je, da se bo z mamo, ki so jo medtem odpeljali v Auschwitz, poročil, in se tudi je." Janez Žmavc, dolgoletni predsednik društva ukradenih otrok, je mamo v omenjenem taborišču izgubil. "Ženske med 18 in 55 let so določili za taborišče Auschwitz Birkenau. Brez prtljage so morali zgodaj zjutraj na dvorišče zbirnega centra, od koder so jih s kamioni odpeljali na železniško postajo v Celju. Številne matere so se takrat, ko je večina njihovih majhnih otrok še trdno spala, od njih za vedno poslovile."
O travmah, ki so jih povzročila leta taborišča, so mnogi spisali svoje spomine, posneti so bili tudi trije dokumentarni filmi; dva je posnela Maja Weiss, ki je bila tudi avtorica izjemno čustvene slovesnosti ob 80. obletnici (med drugim je slovensko ljudsko Kje so tiste stezice na flavto zaigrala Erika Matko, Kajuhove pesmi je prepeval celjski zbor, ki nosi ime Kajuh, sodelovali so še Sabina Cvilak, Goran Bojčevski, Renato Jenček, Tina Gorenjak …). "Številni otroci so ostali brez staršev, nekateri tudi brez sorodnikov, ki bi lahko prevzeli skrb zanje, njihovi domovi pa so bili izropani in številni so bili požgani. Kljub vsem težavam so skoraj vsi uspeli pridobiti praktična in strokovna znanja, da so preživeli," je dodal Žmavc.
"Sem hči ukradenega otroka, vnukinja babice, ki je bila v Auschwitzu. Pa ne samo to - dve moji teti sta bila tudi ukradena otroka, ena je umrla pri sedmih letih, ker so na njej delali poskuse. Naša zgodovina je takšna, da jo je vredno obeležiti. Zato sem sprejela funkcijo predsednice društva ukradenih otrok. To smatram kot svojo zgodovinsko dolžnost," je dodala predsednica društva Aleksandra Hribar.
"K nam so na obisk prihajali tudi drugi ukradeni otroci. Mi smo jih neverjetno spoštovali. Tudi izjemno moč so nam dali, ker smo rekli, če so oni preživeli vojno, potem ni stvari na tem svetu, ki je človek ne bi zmogel. Ta pogum smo črpali iz njihovih tragičnih usod," je poudarila in s tem navdahnila svojce, ki so se udeležili slovesnosti, da se bodo tudi sedaj, ko so njihovi svojci ukradeni otroci že pokojni, sami včlanili v celjsko društvo.
Društvu je pred leti uspelo, da so trajna obeležja na dogodke med drugo svetovno vojno postavili ne le v Celju, temveč v vseh šestih krajih, kjer so tri leta zadrževali slovenske otroke. Zato, da vedo. Zato, da se ne pozabi. Predvsem pa zato, da se ne ponovi.
