Slovenci smo športni narod, se je znova slišalo ob državnem prazniku. Šesto leto zapored je bil na koledarju dan slovenskega športa. Povezovalno vlogo športa sta v poslanicah izpostavila predsednica republike in predsednik vlade. Ministrstvo za gospodarstvo, turizem in šport se je pohvalilo z vlaganji. Upravičeno. Država in lokalne skupnosti vlagajo v infrastrukturo, (so)financirajo programe, vsaj posredno, preko investicij javnih podjetij, se najde tudi kaj za vrhunski šport … Daleč od tega, da bi bilo poskrbljeno za vse, v številnih klubih znajo potožiti o finančni podhranjenosti ali neprimernih razmerah, a je šport v Sloveniji kljub temu v precej boljšem položaju kot marsikatero drugo področje.
So pa govorci na praznični dan pozabili na tisto drugo stran slovenske navezanosti na šport. Mi ne ljubimo športa, mi ljubimo zmage, je že pred časom srbski javnosti čistega vina nalil košarkarski superzvezdnik Nikola Jokić. Njegova ugotovitev bi držala tudi v Sloveniji. Letošnji praznik se je zgodil ravno v času, ko je to še posebno očitno, v obdobju, ko s spletnih omrežij še vedno zaudarja po gnojnici zmerljivk, ki se je ulila po Kristjanu Čehu, ko se v kaotičnih razmerah v finalu svetovnega prvenstva v metu diska ni znašel in je v Tokiu ostal brez medalje. V obdobju, ko je bil dobršen del javnosti razočaran, ker se Tadej Pogačar v Kigaliju, pa čeprav je poskrbel za drugo najboljšo slovensko uvrstitev v vožnji na čas na svetovnih prvenstvih, ni pognal do odličja. V obdobju, ko je odbojkarska reprezentanca na svetovnem prvenstvu na Filipinih zmogla (le) do osmine finala.
Precej hitreje kot zrastejo heroji, šampioni pri nas postanejo antijunaki. Prehitro. Večne hvaležnosti ali povsem nekritičnega rajanja ob kakršnemkoli dosežku kateregakoli športnika s Triglavom na prsih nihče ne pričakuje, ne nazadnje je Kristjan Čeh priznal, da je bil njegov nastop v Tokiu najslabši v karieri, realna analiza pa je v vrhunskem športu prvi korak do napredka, a ko gre kaj narobe, ni treba pozabiti, koliko talenta, truda in odrekanja je pripeljalo do tega, da je športnik samo dvignil pričakovanja navijačev. Slab dan na tekmovališču pač ni zadosten razlog, da se nekdo, ki je še dan pred tem veljal za junaka, vzornika, spremeni v tarčo primitivnih opazk in gneva kavč navijačev.
Množica šampionov, ki jih premore dvomilijonska državica, je garancija, da bodo kmalu na svoj račun prišli tudi tisti, ki slovenski šport podpirajo takrat, ko je to najlažje. Ob zmagah, rekordih in drugih presežkih. Pogačar bo v nedeljo znova vrtel pedale, tokrat na cestni dirki, kjer se mu bodo pridružili še Primož Roglič in drugi slovenski junaki cest. Janja Garnbret je s suverenim plezanjem v kvalifikacijah že začela vzpon do novih presežkov na svetovnem prvenstvu v Južni Koreji. Graje bodo zamenjali navijaški napevi in trkanje po prsih. Vsaj do naslednjega poraza.
No, morda bo pa tokrat drugače. Če kaj, je iz čestitke premierja Roberta Goloba vredno upoštevati nasvet, da je dan športa "priložnost, da vsak od nas naredi korak več, korak zase, za svoje zdravje, za skupnost, ki jo gradimo, in za vrednote, ki nas povezujejo". Naj bo takih korakov čim več. Ne le ob prazničnih dnevih.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
