Z romanom Lahko bi umrl na tem kavču z mano se vračajo protagonisti iz serije osmih povesti Trio Golaznikus Tomaž, Lija in Liam. Kako je odraščati s svojimi literarnimi junaki? Kdaj se odločiti, kako dolgo jih spremljati, kam jih zapeljati? Odgovornost do njih in bralcev je najbrž velika.
"Vse je bilo zelo spontano. Zgodbe Tria Golaznikus so se zame izpele, ko je moj sin, čigar svet je bil moj glavni navdih za navihane devet- in desetletnike, prerasel tista leta, hkrati pa je tudi sam bolj ali manj prenehal brati in se je preselil bolj na internet. Svoje občutke ob tem sem potem obdeloval bolj v zgodbah za odrasle, v romanu Pa čeprav buldožer. Potem pa je proti koncu osnovne šole njegovo življenje in življenje njegove družbe spet postalo bolj burno in pomislil sem, da bi nekatere od dilem, s katerimi smo se srečevali, preizkusil na likih, ki jih že dobro poznam. Samo pač pet let starejših. Še nikoli nisem poskusil napisati mladinskega romana, tako da je bil to zame kar izziv – čisto druge težave imajo, ampak ker sem junake že čutil, so me znali voditi …"
V kakšne najstnike so zrasli?
"Značaji so enaki, samo drugače se kažejo. Začenja pa se tudi pubertetniško frajarjenje. Tomaž je še zmeraj sanjač, Lija jeznorita, Liam je mogoče malo bolj umirjen, Jakob občutljiv in plah, Julijo, ki je bila prej oddaljena in skrivnostna, pa spoznamo bolj pobliže, kot punco s svojimi problemi … Spet se pojavijo bullyji, tokrat cela tolpa, teh pa se je težje znebiti."
Njihovo življenje se je v povestih starosti primerno zdelo bolj enostavno, sedaj so že bližje svetu odraslih in zato so tudi težave bolj kompleksne. Je bilo tako tudi s pisanjem?
"Pisanja sem se zdaj lotil podobno, kot pišem za odrasle, ker sem imel konec koncev le v mislih roman, ne več povestic. Kar pomeni dolgo premišljevanje od prve ideje, brainstorminge in povezovanje dogodkov, prepletanje in zavozlavanje. In potem še, ko imaš enkrat zgodbo sestavljeno in že začneš pisati, hočejo liki delati po svoje … Brez heca, ves čas sem bil negotov, ali mi je uspelo napisati kolikor toliko prepričljivo ali je vse skupaj brez veze. Šele ko je rokopis dobil nagrado, sem doumel, da očitno nekateri mislijo, da je v redu."
"Sinov komentar je bil v stilu: Ja, saj je dobra knjiga, pač tako, kot vi odrasli mislite, da bi mi mladi radi brali"
"Da o skrivnih zaljubljenostih sploh ne govorim"
Konec osnovne šole je velika prelomnica za mladostnike sama po sebi. Zraven beremo o epilepsiji, medvrstniškem nasilju, ločitvi staršev, pobegu od doma, odkrivanju homoseksualnosti in odzivih okolice na to. Kako loviti mejo med tem, da mladinsko delo ni preobloženo s socialnimi, družbenimi tematikami in da hkrati odslikava realne težave mladine? To so teme, ki niso enostavne niti za odrasle.
"Niti ni bilo tako težko, ker nisem vnaprej izhajal iz kakšne zamišljene teme, programa. Izhajal sem iz dejanskih dogodkov in oseb, kakršne poznam tudi v resničnem življenju. Prek hčerke poznam več mladih in odraslih z epilepsijo – ne samo njihovih tegob in strahov, ampak tudi možnosti, kako lahko epilepsija poskrbi za dramaturške zaplete v zgodbi. Se pravi, stvari so prihajale v zgodbo, ker so bile zanimive, ne ker bi hotel pisati kakorkoli vzgojno. Mogoče je način, kako Jakob reši svoje težave z nasilneži, celo izrazito nevzgojen oziroma vsaj nepriporočljiv. Poznam tudi težave in zapleteno življenje otrok ločencev, pa krute izkušnje mladih, ki začenjajo spoznavati svojo spolno identiteto. Da o skrivnih zaljubljenostih sploh ne govorim … V glavnem, sestavljal sem koščke resničnosti, svoje preteklosti in izkušnje drugih, sledil svojim naravnim reakcijam, pa je nekako šlo."
Ostajate zavezani realizmu. Kako ohranjate stik z generacijo otrok, kdo so "modeli", po katerih živijo liki?
"Poslušam jih pač. V času pisanja je bil sin ravno v teh letih kot liki v zgodbi. Hvala bogu imamo doma dovolj odkrit odnos, da z ženo lahko izveva marsikakšne njegove dileme in izzive iz prve roke. No vsaj večino, upam … Ker se tiče ʼmodelovʼ, v filmu ali TV seriji bi na začetku verjetno napisali nekaj v stilu: ʼZaradi varovanja interesov mladoletnih in nekoč mladoletnih oseb smo njihove identitete zakrili …ʼ Lahko rečem, da so liki dostikrat kombinacije več otrok iz resničnega življenja, v enem primeru pa je en od resničnih fantov celo zaslužen za dva lika v zgodbi z dvema platema svoje zanimive osebnosti."
Kakšen je po vaše svet odraslih, v katerega stopajo vaši protagonisti?
"Kot spoznavajo v svojih dogodivščinah, zna biti precej krut. Ampak krut zna biti tudi svet odraščajočih samih, ki se borijo za svoje mesto med vrstniki. Odrasli se jim znajo zdeti po eni strani smešni s svojimi obsedenostmi, po drugi pa jim znajo tudi v hipu sesuti svet. Mislim, da je tudi nabor staršev v tej zgodbi precej različen, eni znajo svoje otroke podpreti bolj, eni manj, oziroma morajo nekatere starše pravzaprav njihovi otroci spraviti k pameti, ko pripeljejo stvari do absurda. Na splošno bi lahko rekel, da je zgodba, čeprav obravnava za marsikoga boleče probleme, v marsičem idealistična, ker sem si želel vsaj za mlade še enkrat napisati nekaj takega. Predstaviti stvari, kot so, pa vseeno ne na mlade v najbolj ranljivi starosti jurišati z vsemi sredstvi. Naj ima zgodba grenkosladek in topel zaključek. Bodo že potem v srednji šoli brali Gruma in Kafko."
Raziskave se niso najbolj obnesle
Med drugim se je spremenilo tudi njihovo pojmovanje prijateljstva. Specialna pedagoginja Bojana Caf, ki je napisala spremno besedo, je opazila povezanost med posamezniki. Prepoznavate to pri današnjih mladih?
"Res, kolikor lahko jaz opazim, je tega na žalost vse manj. Odnosi so dosti bolj fragmentarni, več je individualizma kot v času našega odraščanja, ko smo imeli klape, s katerimi smo dan za dnem preživljali vse popoldneve. Po eni strani je tukaj tehnologija, ki nadomešča telesno bližino, po drugi pa so tudi starši vedno bolj zaščitniški, otrokom ne dovoljujejo, da delajo neumnosti in se učijo na napakah, ambiciozni so in jih silijo v individualne dejavnosti … Včasih, ko smo imeli samo drug drugega in smo skupaj iskali načine, kako razbiti dolgčas, smo se morali tudi dosti bolj zanašati drug na drugega. Kar se tega tiče, so liki v romanu mogoče bolj odmev tistih časov kot današnja realnost. Z verjetno malo utopičnim upanjem, da bi kakšen bralec začutil, da je imeti prave prijatelje – ne samo nekoga, s komer se skupaj zafrkavaš in ga čez čas zamenjaš – konec koncev nekaj, kar te lahko reši kot človeka."
"Bodo že potem v srednji šoli brali Gruma in Kafko"
Po drugi strani je to svet komunikacije preko družbenih omrežij, ki dajejo le vtis, da smo medsebojno povezani. Žirija je zapisala, da roman poudarja "vseprisotnost virtualnega sveta, ki je dandanašnji za najstnike enako pomemben kot sama resničnost."
"Ja, saj to. Biti prisoten v tem virtualnem svetu je danes tako ali tako skoraj neizogibno – tudi mi odrasli smo tam, marsikomu bi manjkal, če bi nam kdo nenadoma pobral telefone in računalnike. To samo po sebi še ni moteče, ta svet ti lahko tudi razširja obzorja – dokler se vendarle še zavedaš tudi resničnega sveta in resničnih čustev ljudi okrog sebe."
V romanu je veliko tesnobe in strahu, ki jih popišete z živim jezikom mlade generacije. Najbrž je izbira jezika, ki je lasten generaciji, o kateri pišete, velik doprinos k verodostojnosti knjige. Kako blizu ali tuj vam je? Je bilo treba narediti "raziskavo"?
"No, vsekakor sem moral biti večkrat opozorjen, da mladi danes več niti približno ne uporabljajo tistih izrazov, ki bi jih rad jaz. Raziskave se niso najbolj obnesle, če sem sina vprašal, kako bi se čemu reklo, je bolj ali manj skomigoval in rekel, da nimajo posebne slengovske besede. Verjetno zato, ker tako ali tako zafrkavajo kar s celimi citati v angleščini, ki jih pobirajo iz filmov, iger in memov, v slovenščini iščejo manj duhovitih izmislekov. Marsikaj pa seveda slišimo vsi, ki imamo otroke določene starosti."
"V času našega odraščanja smo imeli klape, s katerimi smo dan za dnem preživljali vse popoldneve, danes je več individualizma"
"Takle mamo, bi rekli"
Kako pa po vaših informacijah oziroma dosedanjih izkušnjah roman berejo mladostniki, stari toliko, kot njihovi literarni kolegi? Nenazadnje so knjigo letos prejeli zlati bralci, torej tisti, ki so vseh devet let osnovne šole sodelovati pri projektu Bralna značka.
"Na žalost zunaj svoje družine nisem imel prilike, da bi dobil kakšne konkretne odzive. Sin, ki je bil prisiljen prebrati že prvo verzijo rokopisa, da bi mi kaj pomagal s kritiko in nasveti, si za čtivo, kolikor pač sploh bere - to pomeni, da ga prisilimo, da si na morje vzame vsaj kakšno knjigo -, izbira bolj knjige za odrasle, kot so Trainspotting in take reči. Tako da je bil njegov splošni komentar bolj v stilu: Ja, saj je dobra knjiga, pač tako, kot vi odrasli mislite, da bi mi mladi radi brali. Dokončne verzije, popravljene v skladu z njegovimi komentarji, pa mislim, da niti ni prebral … Takle mamo, bi rekli."
Če se vrneva na začetek intervjuja – bomo o teh junakih še brali in če, koliko bodo stari? Bo to že delo za odrasle?
"Kot kaže po izkušnji s sinovim branjem – mislim, da ne bodo več odraščali v zgodbah. Mladina njegovih let začenja brati zgodbe za odrasle, tja pa Tomaža, Liama, Jakoba in Julije rajši ne spustim. So mi doslej že preveč prirasli k srcu."
