Punat, mestece na južnem delu hrvaškega otoka Krk, je posebno zaradi zelo nenavadne epizode iz svoje zgodovine. Med letoma 1921 in 1943 se je namreč imenovalo Aleksandrovo, v čast jugoslovanskemu kralju Aleksandru Karađorđeviću. Ni povsem jasno, zakaj so ga preimenovali. Najbolj verjetna teorija je, da so si meščani obetali kakšne privilegije v okviru kraljevine, so pa seveda še druge. Od tiste, da so bili domačini privrženci jugoslovanskega unitarizma, do trditve, da je bilo to ime vsiljeno z oblastno močjo. Obstaja tudi teorija, da je bilo to povezano z navdušenjem lokalnih kmetov nad agrarno reformo iz leta 1919, saj jim je omogočila, da so postali lastniki svoje zemlje in tako niso več bili prisiljeni obdelovati posestva bogatejših prebivalcev mesta Krk.
Razvoj turizma in drugi hotel
Kot piše Boris Blažina na portalu povijest.hr, je kraj najverjetneje dobil novo ime zaradi političnih razmer. Krk je bil namreč s tajnim Londonskim sporazumom iz leta 1915 obljubljen Italiji, Italijani pa so po koncu prve svetovne vojne večkrat poskušali z vojaško silo prevzeti oblast nad otokom. Prišlo je do več oboroženih spopadov med otočani in italijanskimi paravojaškimi enotami pod vodstvom iredentista Gabrieleja D'Annunzia, v katerih so otočani zmagali. Kljub temu so menili, da je edino zagotovilo za ohranitev njihove svobode čim tesnejša povezanost s Kraljevino SHS. V splošni evforiji po dokončnem umiku italijanskih enot leta 1921 je občinski svet kraj preimenoval v Aleksandrovo. To ime je ostalo v veljavi do poraza Italije v drugi svetovni vojni leta 1943. To mestece se je pred in po tem preimenovanju imenovalo - Punat.
Obdobje med obema svetovnima vojnama (1918–1945) je bilo sicer čas rednega delovanja turistične organizacije, ki jo je vodil Teodor Žic Klačić. Zgrajena sta bila prva hotela – Vila Lucija in hotel Frankopan, odprli so se prvi penzioni, kopališče se je razširilo na sto kabin. Z zasebno nastanitvijo se je ukvarjalo kar 34 družin, natisnjeni so bili prvi prospekti. Nekateri podatki kažejo, da je Punat v 30. letih prejšnjega stoletja dosegal skoraj 30.000 prenočitev (na primer v letih 1937 in 1938). Druga svetovna vojna je ponovno za daljši čas prekinila turistični razvoj.
Od hotela do letovišča
Obdobje po drugi svetovni vojni ni bilo obetavno za turizem. Verjetno je to razlog, da se je družina Orlić, ki je imela v lasti hotel Frankopan, odločila za prodajo. Tistega leta je hotel postal "slovenski" oziroma "mariborski", saj je bil kupec mariborski Rdeči križ. Decembra je bila pogodba o nakupu - z garancijami mestnih oblasti Maribora - podpisana, hotel Frankopan, takrat že uradno letovišče Rdečega križa, pa je že leta 1955 sprejel prve otroke. Najbrž si lahko vsak od nas predstavlja nasmeške na njihovih obrazih, ko so pred natanko sedmimi desetletji prvič zagledali morje, začutili sol in vonj borovcev v zraku. Modre žene in možje mariborskega Rdečega križa so že takrat vedeli, kakšen pomen imajo obmorska letovišča ne le za zdravje otrok, pač pa so v svoje načrte zajeli tudi (žal še vedno prisotni) socialni vidik te družbeno dragocene dejavnosti.
Nikola Tesla pomagal pri elektriki
O zanimivi zgodbi nekdanjega hotela, v katerem je zdaj torej že sedem desetletij letovišče, je Društvo Trafika postavilo razstavo v razstavišču Trafika pri mariborskem Mestnem parku. Na ogled bo do 22. julija ob torkih in četrtkih od 16. do 18. ure ter ob sobotah od 10. do 12. ure. Med drugim izveste, da je pri elektrifikaciji kraja in s tem hotela pomagal tudi Nikola Tesla.
Potem ko je Omišalj na Krku leta 1925 dobil elektriko, se je tudi Aleksandrovo odločilo za ta korak. Izseljenci v Ameriki so v dogovoru z Nikolo Teslo zbrali 15.000 dolarjev, ki so jih poslali za izvedbo del. Dvanajst strokovnjakov iz Ljubljane je izvajalo montažo dizelskega motorja moči 25 KM z generatorjem izmeničnega toka 25 kW na krajevnem omrežju. Februarju 1929 so zasvetile prve žarnice, do leta 1945 pa je bilo že 240 uporabnikov z električnim števcem in 150 gospodinjstev z žarnicami moči od 15 do 25 W. Elektrarna je delovala s primanjkljajem zaradi visoke cene elektrike in majhne porabe. Največji porabnik je bil hotel Frankopan.
Od nakupa hotela Frankopan v Punatu konec leta 1954 se je letovišče širilo in razvijalo, številne Mariborčanke in Mariborčani ter prebivalke in prebivalci širše regije pa so iz leta v leto, tudi s samoprispevkom, omogočali te nasmeške. Ti so zdaj zabeleženi v statistiki, ki nam pripoveduje, da jih je bilo v sedmih desetletjih več kot 125.000. Letovišče je svoja vrata na široko odprlo tudi starejšim in tistim s posebnimi potrebami.
