Ko govorimo o dolgotrajni oskrbi v Sloveniji, ne govorimo o reformi, ki prihaja, temveč o reformi, ki že desetletja zamuja. Starajoča se družba ni novost – pa vendar nas je ujela nepripravljene. Že pred desetletji smo imeli utečen sistem, v katerem so na terenu delovali timi različnih strokovnjakov, povezani v celostno pomoč starejšim. Sistem je deloval. In razpadel. Po tridesetih letih ga znova uvajamo.
Temeljna ideja ostaja: starejši naj čim dlje ostanejo v domačem okolju, šele nato naj sledi možnost nastanitve v institucionalno varstvo. V praksi pa je sistem zadušen v birokratskih zapletih, pomanjkanju koordinacije in (še) nedorečenih izvedbenih postopkih. Ministrstvo pravi, da delujejo – jasno, hitro, učinkovito. A kljub temu se izvajalci in centri za socialno delo utapljajo v neodgovorjenih vprašanjih: poti financiranja niso urejene, informacijski sistemi (še) ne delujejo. Nekje očitno zeva razkorak: med tistimi, ki pišejo zakone in verjamejo, da bo sistem stekel, in tistimi na terenu, ki vsak dan znova ugotavljajo, da osnovni pogoji za izvedbo še zdaleč niso zagotovljeni. Operativni izzivi zahtevajo takojšnje reševanje. Ureditev dolgotrajne oskrbe je nujna – a ne kot zakon na papirju, temveč kot živa, delujoča mreža kakovostnih, dostopnih in varnih storitev.
Pot, ki terja potrpežljivost in sodelovanje
Absurdov ne manjka. Eden od njih: občina ne more skleniti neposredne pogodbe z izvajalcem, ki deluje v neposredni bližini, a ga je ustanovila druga občina. Predlagana novelacija naj bi ta absurd odpravila. Zaposleni na centrih za socialno delo še danes ne vedo natančno – pa naj bi vloge (tudi teh še nimajo!) sprejemali že čez teden dni – katere dokumente in podatke bodo potrebovali od uporabnikov. Opozarjajo tudi na paradoks: pri testiranju ocenjevalne lestvice ugotavljajo, da ljudje z resnimi težavami pogosto končajo v najnižjih kategorijah pomoči – ker sistem meri, kaj še zmorejo, in ne tega, česa več ne zmorejo. Zgolj opozorilo - ne pričakujte preveč. Je pa začetek.
Ključno vprašanje ostaja kadrovsko. Kdo bo izvajal pomoč? Primanjkuje zdravstvenega osebja, fizioterapevtov, delovnih terapevtov, negovalcev – vseh, ki so ključni za to, da starejši ostanejo čim dlje aktivni in samostojni. Pomoč brez ljudi ni pomoč. Je iluzija.
Obvezni prispevek bomo plačevali vsi – zaposleni, upokojenci in delodajalci. Dolgotrajna oskrba ni luksuz. Je temeljna pravica – in ogledalo naše skupne etične družbe. Solidarnost do starejših – in do vseh, ki zaradi bolezni, invalidnosti ali starosti potrebujejo pomoč – ni miloščina, temveč prepoznanje skupne človečnosti. Danes oni, jutri mi. Gre za odločitev, ali bomo zgradili družbo, v kateri nihče ne ostane sam, ko ne zmore več. Solidarnost pomeni več kot prispevek na plačilni listi – pomeni pripravljenost, da kot skupnost zagotovimo dostojno življenje vsem, ki so nekoč gradili današnjo družbo.
Izvajanje dolgotrajne oskrbe bo pot, ki terja potrpežljivost in sodelovanje. Pot, ki se začne z enim samim, a odločilnim korakom: da jo končno prenehamo odlagati. Vsak od nas bo z dolgotrajno oskrbo nekoč neposredno soočen – kot uporabnik, svojec ali član skupnosti.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
