Janez Janša je na čelu SDS neuničljiv in nezamenljiv. V soboto na kongresu v Ormožu prevzema še deseti mandat predsednika. Kako že gre tista "bez ograničenja trajanja mandata"/brez omejitve trajanja mandata? JJ je pri 66 letih še v formi, občasne novice o tem, da je z njim konec, se izkažejo za pretirane. Za njim so pomembni tedni in meseci. Najprej je z mitingi proti "krivosodju" pred celjskim sodiščem in oprostilno sodbo v zadevi Trenta mobiliziral strankarsko bazo, z referendumsko zmago je v vrsto postavil še pribočnike na desnici. Ta ostaja Janševa hegemonija, Logar, Tonin in ostala falanga satelitov so lahko le rezervna kolesa robustnega strankarskega aparata, ki ga je zgradil iz SDS. Leta 1993 je prevzel stranko, ki je drsela v drugi plan političnega prostora.
Nekdanji mladinec zloglasne partije, ki največji politični kapital še vedno črpa z Roške in osamosvojitve, je Pučnikovo tedaj še socialdemokratsko stranko pretvoril v desnosredinsko politično silo, ki jo je v zadnjih letih premaknil še v bolj radikalno desno, v sfere nacionalnega, iliberalnega konzervativnega populizma z zgledi na Madžarskem in (v zadnjem času) na Poljskem. Na družbenih omrežjih, posebno na X (eks twitterju), je vulgariziral in zaostril še diskurz, si "priboril" naziv maršala tvita in v figuro dodal še novejše izmisleke iz bannon-trumpovske agende nastopa na političnem prizorišču. V poznih devetdesetih si je pridobil podporo Cerkve, kar je bila strateška zaslomba pri preureditvi in/ali prilagoditvi demokrščanskih političnih projektov, predvsem SLS(+SKD), spomnimo se njegove režije na združitvenem kongresu, in NSi. Za svoje tri vlade je vedno našel še levoliberalni element, ali Desus ali SMC, ker je znal izkoristiti kanibalistično razdrobljenost (pragmatične) levice.
Z njo je, nekdanji marksist, levičar, pravzaprav ves čas usodno povezan. Njegova retorika še danes temelji na preganjanju demonov prejšnjega režima, Murgel, kontinuitete, globoke države, v zadnjem obdobju zapakirano v ta hip politično popularen boj proti elitam in za malega človeka. Na ta način je levi sredini v večji meri prevzel tudi volilno telo nižjih in srednjih družbenih slojev, domnevnih poražencev tranzicije, globalizacije, tektonskih družbenih sprememb, dojemljivih tudi za manipulacije in politični inženiring lepljenk in konstruktov. Janša razume oblast. Razume, da v politiki cilj opravičuje sredstva. SDS je danes Janšev d.o.o. Šef je zaslužen za volilne uspehe in ni kriv za nemalo političnih porazov, ki jih je stranka doživela. A ti niso v ničemer zamajali njegovega položaja. Njegovi volivci brezpogojno verjamejo v lik in delo JJ, v "boj za stvar". Tisti, ki so o tem kakorkoli podvomili, so morali oditi. Demokracija je v SDS skoncentrirana na vodjevo pisarno na Trstenjakovi.
Za tango sta potrebna dva. Levica z JJ pleše za državo dolgoročno obremenjujoč ples leta in desetletja. Brez Janše leva sredina v zadnjem času ne bi imela programa in antijanšistične platforme za volilne zmage. Kot je JJ večen v SDS in na desnici, je postala večna (in usodna) levičarska stava na njegovo odbojnost pri pomembnem delu volilnega telesa. Morda se spuščamo v politično mitologijo, morda: a kaj, če bodo nekoč naši otroci izvedeli, da je bilo marsikaj za kulisami celo dogovorjeno? Da so lahko leta in desetletja poganjali ta začarani krog, to usodno igro, v katero so za obvladovanje vzvodov ujeli celo državo? Ker oblast=last=slast.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
