Letalo je izdeloval Lockheed v svojem obratu v kalifornijskem Burbanku, skupaj je bilo izdelanih 856 letal v različnih modelih, vse pa je odlikovala značilna trojna repna zasnova in graciozen trup v obliki delfina. Večina jih je bila opremljena s štirimi 18-valjnimi radialnimi motorji Wright R-3350 Duplex-Cyclone. Constellation je bil pionir v civilnem letalstvu in vojaškem transportu, saj je služil med drugim v berlinskem zračnem mostu, bil pa je tudi predsedniško letalo ameriškega predsednika Dwighta D. Eisenhowerja, kjer je kot prvi nosil oznako Air Force One.
Razvoj Constellationa se je začel leta 1937 z modelom L-044 Excalibur, štirimotornim letalom s tlačno kabino. Leta 1939 je letalska družba Trans World Airlines (TWA), pod vplivom večinskega delničarja Howarda Hughesa, zahtevala 40-sedežno transkontinentalno letalo z dosegom 5630 km, kar je preseglo zmogljivosti Excaliburja. Lockheedovi inženirji, vključno s Kellyjem Johnsonom in Hallom Hibbardom, so zasnovali L-049 Constellation. Krila so črpala navdih iz lovca P-38 Lightning, le v večjem obsegu, nizek trojni rep pa je omogočal parkiranje v obstoječe hangarje. Letalo je prineslo novosti, kot so hidravlično podprte krmilne površine in sistem za razledenitev kril.
Z vstopom ZDA v drugo svetovno vojno decembra 1941 so letala, namenjena TWA, preusmerili za vojaško uporabo pod oznako C-69 Constellation. Ameriške letalske sile (USAAF) so naročile 202 letali za transportne naloge. Prvi prototip (civilna registracija NX25600) je poletel 9. januarja 1943 na kratkem testnem letu iz Burbanka v Muroc Field, pilotiral pa ga je Edmund T. "Eddie" Allen ob pomoči inženirja in testnega pilota Lockheeda, Mila Burchama. C-69 je bil hitro letalo z velikim dosegom, idealno za prevoz vojakov na oddaljena bojišča. Ob koncu vojne leta 1945 je USAAF preklical preostanek naročil, dokončanih pa je bilo le 22 letal C-69.
Po vojni je Constellation dobil svojo prvotno vlogo in poletel kot hitro civilno letalo. TWA je prvo letalo prejel 1. oktobra 1945, z njim pa so se začele cenovno dostopne in udobne letalske poti po Ameriki in v sosednje države. L-049 je bil prvotni civilni model, sledila sta L-649 in L-749 z večjo močjo in dosegom, ki je omogočal tudi neprekinjene čezatlantske polete. Med letoma 1951 in 1958 je Lockheed razvil L-1049 Super Constellation, daljšo različico z izboljšanimi motorji, kot so Wright R-3350 s turbo-polnilniki, ki so omogočali prevoz do 109 potnikov. L-1649 Starliner, zadnji v liniji, je leta 1957 postavil rekord z 18-urnim letom iz Los Angelesa v London.
Constellation je imel več različic. C-69 je bil vojaški transportni model z 22 izdelanimi primerki, sledil je L-049, prvi civilni model, delno preurejen iz C-69. Tu je še L-749, model z večjim dosegom za čezatlantske polete, pa L-1049 Super Constellation, podaljšana različica z radarjem in večjo zmogljivostjo. In za konec, EC-121 Warning Star je bila vojaška različica za zgodnje opozarjanje in nadzor.
Letalo je poganjala moč štirih motorjev Wright R-3350, ki so kljub kompleksnosti nudili hitrost do 600 km/h in višino leta 7300 metrov, kar je preseglo celo nekatere lovce iz druge svetovne vojne.
Constellation je postavil temelje sodobnemu letalstvu s potniško kabino pod tlakom, ki je omogočala letenje na velikih višinah nad vremenskimi motnjami. Uporabljale so ga družbe TWA, Pan Am, Air France, KLM in Qantas. Igral je ključno vlogo v zgodovinskih dogodkih, kot je na primer berlinski zračni most. Kljub težavam z motorji, ki so mu prislužili vzdevek najboljše trimotorno letalo na svetu, je Connie ostal simbol elegance in moči. Zadnji redni polet v ZDA je opravil 11. maja 1967, danes pa ga najdemo le še v muzejih.
Od 856 izdelanih Constellationov jih leti še zelo malo. Po aktualnih podatkih je samo en Lockheed Constellation uradno potrjen kot "zračno sposoben" (airworthy): C-121C z registracijo VH-EAG, ki ga upravlja Historical Aircraft Restoration Society (HARS) v Avstraliji. Ta primerek je po obsežni restavraciji leta 1996 preletel Pacifik iz ZDA v Sydney. Drugi znani leteči primerek, Breitlingov Super Constellation (HB-RSC), je bil upokojen leta 2019. Obstajajo še posamezni primerki, kot je VC-121A "Bataan" v ZDA, ki so občasno leteli, nazadnje po restavraciji leta 2023, a njihov trenutni status ni povsem jasen. Tako je HARS VH-EAG edini zanesljivo še leteči Constellation, letalo, ki je končalo dobo klasičnih motorjev za potniške polete in odšlo v zgodovino kot eno najlepših.
