Kako je biti ilustratorka in striparka v času, ko so ilustracije v tiskanih medijih prva žrtev nižanja stroškov?
"Tiskane medije so resda že skoraj izbrisali internetni mediji. In vsakič ko sem bila na tem, da bom plačana za svoje delo, se je izkazalo, da gre za poljub smrti. Časopis The Independent je želel redno objavljati moje politične ilustracije, a je prej potonil in je zdaj le še na internetu.
A prihodnost dela zahteva, da bomo vsi prejemali univerzalni temeljni prihodek. Služb ne bo. Vidimo, da avtomatizirani avtomobili in tovornjaki z delovnih mest izrinjajo voznike. Zdravniki bodo brez dela, ko bo algoritem prepoznal simptome in postavil diagnozo. Umetniki smo le korak pred vsemi ostalimi. Vendar nisem bila nikoli zelo profesionalna. Od nekdaj me je bolj zanimalo sporočilo mojega dela, kot ali in koliko bom zanj plačana. Hkrati sem bila vselej del aktivistične sredine, ki je držala skupaj, skrbeli smo drug za drugega. Nisem izstopala po tem, kako se preživljam. Določene ilustracije ali oljni portreti pa so lahko tudi zelo dobro plačani. In vzamejo le štiri ure."
Slikate tudi oljne portrete?
"Kombiniram različne stvari. A zdaj se večinoma preživljam s knjigami, ki sem jih naredila in opremila. Ker so knjige dobre, ostajajo v tisku. Velik del prihodkov predstavlja tudi prodaja knjig o dojenju prek Amazona. Kajti vsako leto nastane z vsemi novimi mamicami novo tržišče. To je super. (smeh) In moje mnenje o prvih mesecih, osamljenosti in odmaknjenosti mladih mam je zelo jasno. Družba jih dobesedno potisne v izolacijo. Napisala sem knjigo o tem in o pomenu tega, da zaupaš svojim občutkom in potrebam ter željam otroka. Podobnih knjig na britanskem trgu ni – večina jih razlaga, kako doseči, da bo otrok normalno jedel in spal. Jaz iz izkušenj pravim: 'Pozabite na to. Ugotovite, kaj si vaš otrok želi.'"
Ste izhajali iz lastnih izkušenj?
"Z osamljenostjo sama nisem imela težav, saj sem tedaj živela v tovornjaku skupaj s številnimi drugimi aktivisti. Imela sem srečo, četudi sta bila pomanjkanje tekoče vroče vode in neprestane prisilne selitve svojevrsten izziv. Pri pisanju knjig o starševstvu uživam, morda tudi zato ker počasi izstopam iz tega obdobja."
"Zdaj sodelujem z organizacijo, ki pomaga prosilcem za azil v Britaniji. Zdi se mi, da je nujno pozornost posvetiti njim. To so ljudje okoli nas, ki živijo v obupnih razmerah ali so celo v priporu brez pravega razloga. Postopki so nehumani, dolgi in birokratski."
"A dr. Rosa Luxemburg je bila prijateljica Lenina – nekje je fenomenalen zapis, kako jo je Lenin obiskal in je njena mačka zarila svoje krempeljce vanj. To se mi je zdela sijajna metafora!"
