Zakon o osebni asistenci, ki je bil sprejet leta 2017, izvaja pa se od leta 2019, je izjemno pomemben civilizacijski dosežek in ključen korak za zagotavljanje samostojnega življenja invalidov ter njihove vključenosti v družbo. Od umivanja, oblačenja, pomoči pri hranjenju do spremljanja na delo, v šolo, morda na koncert. Vse to je za ljudi z omejitvami pomembno, in če jim nekdo lahko pomaga, da vseeno živijo samostojno, jim s tem pomaga ohraniti dostojanstvo. Pred uveljavitvijo zakona so se sicer izvajali različni programi pomoči, vendar pomoč ni bila naslovljena sistemsko in je veliko ljudi ostalo spregledanih.
A spregledani so tudi danes, ko zakon imamo. Lani je bilo denimo zavrnjenih kar 60 odstotkov vseh vlog, letos pa 52 odstotkov. V prvih letih izvajanja zakona je bila ta številka zgolj 14 odstotkov. Takšen trend odpira številna vprašanja o pravičnosti in dostopnosti storitve. Argument ministrstva, da je več zavrnitev zaradi enotnejšega ocenjevanja potreb po centralizaciji postopkov, ni dovolj.
Poročali smo že o primerih dveh Mariborčanov, ki sta zaradi bolezni brez nog, pa še vedno nista upravičena do pomoči. Taki primeri, ki pa niso osamljeni, kažejo na pomanjkljivo ureditev. Na težave glasno opozarjajo tudi izvajalci - to so osebni asistenti in asistentke, ki so na nedavnem protestu opomnili na mizerne plače, deprofesionalizacijo poklica in pomanjkljive standarde.
Zaradi vsega naštetega je v pripravi sprememba zakona, ki bo predvidoma začel veljati prihodnje leto. Namen je izboljšati preglednost, pravičnost in kakovost storitev ter hkrati jasno ločiti, komu je namenjena osebna asistenca in pod kakšnimi pogoji. Izvirni greh je v tem, da so na začetku pravico do asistence dobili skorajda vsi, danes pa le še redki. V sistemu je po eni strani nekdo, ki se lahko sam obleče in pomoči pri gibanju ne potrebuje, po drugi strani pa brez pomoči ostane nekdo, ki je brez nog. Evalvacije pridobljenih odločb pa, čeprav zakon predvideva ponovno oceno po petih letih, še ni bilo. S tem zavlačujejo, ker še ni na voljo pomoč iz naslova dolgotrajne oskrbe na domu. Če bi po ponovni oceni nekdo sodil pod to pravico, bi namreč za zdaj ostal brez vsega.
Premalo invalidni za kriterije na papirju, a preveč onemogli za samostojno življenje v praksi
Dolgotrajna oskrba na domu, ki se bo na papirju začela izvajati julija letos, v praksi pa verjetno vsaj nekaj mesecev kasneje, je sicer več kot dobrodošla, vendar pozna. Za marsikoga morda celo prepozna. Ta storitev bi morala že zdavnaj dopolnjevati sistem osebne asistence – predvsem za starejše od 65 let, ki so brez ustrezne podpore. Tudi sicer je bila ideja, da se bosta zakona o dolgotrajni oskrbi in zakon o osebni asistenci začela izvajati istočasno, vendar se to ni zgodilo. Sistem, ki se zdaj vendarle vzpostavlja in prinaša tudi nov prispevek za državljane, bo, upajmo, kmalu ponudil tudi novo storitev, a so tukaj na vidiku predvsem kadrovske in organizacijske težave.
Državljani, predvsem tisti najranljivejši med nami, računajo, da bodo zakonske spremembe končno zapolnile vse pravne praznine. Da ljudje ne bodo več ujeti med vrzelmi različnih sistemov in bodo zato na eni strani premladi za dolgotrajno oskrbo, na drugi pa prestari za osebno asistenco, da ne bodo premalo invalidni za kriterije na papirju, a preveč onemogli za samostojno življenje v praksi.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
