Če bodo mirovna prizadevanja prišla tako daleč, bo zagotavljanje varnostnih garancij najbolj resen preizkus evropske zavezanosti obrambi Ukrajine doslej. Večina evropskih voditeljev bo namreč morala dati na tehtnico prispevek njihove države k temu skupnemu varnostnemu cilju in pa morebiten negativen vpliv, ki bi ga to imelo na njihovo notranjepolitično podporo. Nekateri med njimi že danes vedo, da napotitve vojakov v Ukrajino politično ne bi preživeli, zato bodo skušali pomagati drugače.
V zameno za varnostne garancije naj bi se Ukrajina odpovedala Donbasu, a pri tem ne gre samo za vprašanje novih meja, opozarjajo vojaški analitiki, temveč bi se s tem Ukrajina odrekla tudi enemu najbolj obrambno utrjenih delov svojega ozemlja, ki je ključen tudi za obrambo preostalega dela države. Rusi pa bi se tako lahko bistveno boljše pozicionirali pred morebitnimi novimi napadi v naslednjih letih. Ta vidik je še posebej pomemben tudi za evropske države, pri čemer je jasno, da bodo morale v prihodnosti prevzeti bistveno večjo odgovornost za lastno obrambo. To pa zahteva tudi bistveno več sredstev za obrambne investicije, ki jih skuša s svojimi ukrepi zagotoviti Evropska komisija. Pri tem ne gre pozabiti, da to pomeni tudi investicije v prihodnjo oborožitev ukrajinske vojske.
In kako se Slovenija vključuje v te načrte? Vlada Roberta Goloba se je odločila, da bo sledila smernicam komisije in omogočila možnosti za razvoj slovenske obrambne industrije, tudi z vlaganji ali morebitnim lastniškim vstopom države v podjetja, ki bodo izvajala nove obrambne projekte. To je dobro. V Sloveniji je veliko tovrstnega znanja, tudi v sklopu širše kovinsko-predelovalne industrije, in v ta namen bo na voljo veliko denarja. To pomeni tudi priložnosti za tehnološki razvoj in ustvarjanje novih delovnih mest. Seveda dejavnost, kot je proizvodnja orožja ali druge obrambne opreme, vedno sproža različne pomisleke. In čeprav bi bilo možno z moralnega vidika pritrditi tistim, ki imajo odpor do takšnega početja, pa je po drugi strani naivno misliti, da teh priložnosti zaradi podobnih pomislekov ne bi izkoristili v drugih evropskih državah. Snežna kepa, ki jo je Evropska komisija z obrambnimi programi spustila z vrha hriba, se je začela kotaliti in tega procesa v naslednjem desetletju ne bo možno zaustaviti niti v primeru miru v Ukrajini. Evropska unija mora morebitne prihodnje vojaške konflikte na stari celini pričakati bistveno boljše pripravljena.
Pri tem pa pridemo tudi do tega, kar pri vladnem početju ni v redu. To pa je dejstvo, da že v samem začetku načrti pri ustanavljanju obrambnega holdinga niso bolj transparentni. Gre za področje, na katerega je zaradi nečednih rabot preteklih vlad del prebivalstva še posebej občutljiv, zato si vlada ne bi smela privoščiti, da novico o holdingu lansira na način, da je v javnosti glede tega po enem mesecu še vedno več vprašanj kot odgovorov. Pa še to - vstopamo v zadnjo tretjino leta, pogodba za nakup oklepnikov patria, ki jo je Golob napovedoval že do konca prejšnjega leta, pa še vedno ni podpisana. Bo Slovenska vojska sploh dobila nove oklepnike?
Obiščite spletno stran brez oglasov.
